Vse o dišavah, prvi del

Že od malih nog svet okrog nas zaznavamo preko čutil. Eno izmed njih je naš nos, ki ni zgolj organ za dihanje, ampak z njegovo pomočjo tudi ovohamo in zaznavamo okolje, v katerem se nahajamo. Voh je čutilo, ki ga zelo težko nadomestimo z ostalimi čutili in posledično težko predstavimo preko spleta. 🙂 Mi smo se potrudili, da bi z besedami čim bolj natančno opisali vonjave, vendar je vonj nekaj tako osebnega, da lahko nekomu prijeten in dišeč vonj, pri drugemu vzbudi nevšečne občutke. 

Želeli smo izvedeti več o dišavah, kdo se z njimi ukvarja in s čim zares vonjamo. Na podlagi česa izbiramo vonjave in zakaj določene najljubše spomine povezujemo z vonji. Zato smo k pogovoru povabili dr. Vido Lapornik, izjemno simpatično doktorico znanosti s področja kemijskega inženirstva, s katero smo poklepetali (in bi še klepetali) na splošno o dišavah, aromah in njihovi priljubljenosti ter se na koncu dotaknili še njenega najbolj »smrdečega« spomina iz otroštva. 

Intervju je zaradi preglednosti razdeljen na dva dela in lepo vabljeni, da preberete oba.

• Kaj ste po izobrazbi in s čim se ukvarjate? 

Imam znanstveni doktorat iz kemijskega inženirsta, ki je temeljil na kemiji  oz. kemijskem inženiringu materialov. Zadnjih nekaj let sem zaposlena v podjetju, ki proizvaja aromske produkte oziroma arome, ki so v večji meri namenjene za aplikacijo v prehranske proizvode. Moje delo je fokusirano predvsem na področje regulative, zakonodaje vhodnih materialov oziroma surovin za aromske produkte.

• Kakšna pa je razlika med aromo in dišavami?

Razlika med aromo in dišavo je ta, da arome dodajamo v izdelke za prehrano. In so prisotne skoraj povsod, kjer se živila procesirajo – zapakirajo, zavijejo – kot jogurti, čipsi, ipd. Arome tudi dejansko pojemo. Z dišavami pa mislimo predvsem na te kemijske spojine, ki jih spuščamo v zrak in vonjamo. Dejansko jih ne zaužijemo, čeprav imaš lahko tudi kemijske komponente, ki so aroma in dišava hkrati. Sicer pa vse, kar se tiče neke parfumerije / kozmetike so dišave, vse, kar pa se tiče prehranskih proizvodov in dodatkov pa imenujemo arome. 

• Kdo pa se lahko ukvarja s spojinami, aromami in dišavami?

Dejansko to je lahko zelo odvisno od ljudi, saj smo različno dovzetni za vonjave. V povprečju vsak človek pozna in zazna okrog 4000 vonjav, so pa tudi ljudje, ki lahko ločijo do 8000 različnih vonjev. Ti ljudje so lahko odlični degustatorji za preizkušanje kakovosti živilskih izdelkov, kot so kava, vino, čokolada, ter za sestavljanje in prepoznavanje parfumov in drugih dišav. V kolikor pa to seveda gledamo tudi s strokovnega področja, pa je za to področje dela seveda potrebna kemijska izobrazba. Torej, da pridemo do nekega parfuma ali do čokolade potrebujemo strokovnjake, ki se ukvarjajo s kreacijo arom torej različne kemijske komponentne sestavljajo skupaj, mešajo. Flavouristi ali fragrancisti t.i. strokovnjaki, ki hodijo v posebne šole, ki jih v Sloveniji nimamo. V globalnih podjetjih imajo tudi takšne svoje šole in jih tam naučijo njihov poseben jezik, ki je nam povsem nerazumljiv. Pri kreiranju pa gredo globoko v podrobnosti – npr. koliko malih nians mora biti vključenih, da dobimo končen produkt. 

• S čim zares vonjamo? Obstaja kakšen poseben predel v nosu, možganih? 

Nos je organ, s katerim ovohavamo okolje, v katerem se nahajamo. In konstantno vonjamo okolje, v katerem se nahajamo, to ni nekaj, kar bi lahko izključili. Torej, ko dihamo, vselej tudi vonjamo. Vonj zaznavajo čutne celice z receptorji, ki so v kupoli nosne votline tik pod možgani. Pri vonjanju z receptorji v nosu  zaznavamo prisotnost plinov  v vdihanem zraku. Posamezne hlapne spojine (načeloma kemikalije) v celicah nosne sluznice aktivirajo receptorje za kemične dražljaje. Ko pa je dražljaj dovolj močan, pošlje signal v možgane. Središče za voh pa se v možganih nahaja v limbičnem režnju, ki je eden izmed najstarejših delov možganov v tesni bližini centrov za spomin in čustva. 

To je res primarna zadeva, ki jo ljudje imamo od vedno. Na določene vonje se tudi nagonsko odzovemo, saj je vonj je tudi nekaj, česar se učimo od rojstva dalje. Tako se naučimo tudi, kaj nam nek vonj predstavlja. Torej tudi, zakaj se na določene vonje odzovemo, da so nevarni, zakaj so nam določeni všeč in kako se odzovemo. 

• Kaj se dogaja v nas, naših možganih ob določenih vonjih? 

Ko povohamo vrtnico prepoznamo značilen vonj po vrtnici, v resnici pa to ni samo en vonj. V resnici je to več olj, ki oddajajo neke svoje vonjave, zagotovo vsaj 100 komponent. Morda lahko prepoznamo vonj po mešanici citronelole, geraniole in nerole. Naši možgani si namreč z izkušnjami zapomnijo kombinacije kemičnih dražljajev, ki aktivirajo vonjalne receptorje ter jih povežejo z objekti, iz katerih vonj izvira. Zato vonjave zlahka jemljemo kot nekaj samoumevnega, saj jih čutimo nehote. Vonjaš in prvič vidiš, možgani povežejo oziroma zapomnijo in naslednjič prepoznaš samo po vonju. 

Si pa strokovnjaki prizadevajo odkriti, kakšen proces se odvija med  nosom in možgani, da zaznamo določen vonj. Ko bodo povsem odkrili in spoznali vir takšne interakcije, bo mogoče meriti dišave in jih definirati z nizom števil. Morda si lahko predstavljamo čas, ko bi ob gledanju filmov bile prisotne tudi vonjave in kako bi šele to vplivalo na senzorično doživljanje filmov. 

• Torej smo priučeni, da nam nekaj ne diši ali diši? Na primer, če je določen vonj moji mami smrdel, je potem ona tudi mene “naučila,” da mi smrdi? 

Lahko je asociacija, lahko pa tudi kako je neka oseba dovzetna za vonje. Šele, ko se različni ljudje srečamo potem šele vidimo, kako različno zaznamo neke vonjave. 

Določen vonj, ki se navezuje na nek dogodek si zapomnimo.  In ta vonj nam bo vedno priklical ta dogodek, sploh če je tak intenziven dogodek. Nekomu drugemu pa ta vonj ne bo pomenil nič, ker ne bo sprožil istega čustvenega odziva. Tako da vonj je res zelo subjektiven in zapomnimo si ga res zelo dolgo.

 

• Če nam je nek vonj bolj nežen, povežemo to s tem, da je tudi bolj naraven vonj?

Menim, da z oznako »naravni vonj« avtomatsko povežemo vse tiste vonje, ki jih sicer bolj povezujemo z naravo, kot rastline in rože. Vonj vanilije ravno ne povezujemo z naravo, čeprav je tudi »naravna.« Je pa res, da je tudi veliko bolj uporabljana v kozmetiki kot tudi v prehrani. Mogoče bi z oznako naravni vonj povezala vonje dreves, smreke ali borovcev. Tudi cimet je načeloma naraven, ampak ga uporabljajo na toliko različnih načinov, da se povezuje sedaj vedno bolj z določenimi sezonami, letnimi časi oziroma tudi prazniki. 

Vabljeni, k branju drugega dela intervjuja z dr. Vido Lapornik.